Postopek izdelovanja mila, oz. milu podobne snovi, je star najmanj 5000 let. Arheološke najdbe potrjujejo, da so ga Babilonci izdelovali že cca. 3000 let p.n.š.. Z mešanico masti in pepela, ki sta osnovni sestavini mila, so prali volno in bombaž. Na klinopisu iz 2200 let p.n.š. se je ohranil opis postopka za izdelavo mila.
Stari Egipčani so uporabljali milu podobno snov za zdravljenje kožnih bolezni in za higieno. Izdelovali so jo tako, da so živalskim in rastlinskim maščobam primešali sodo oz. alkalične soli. Uporabo milu podobne snovi opisuje Ebersov papirus iz cca. 1550 p.n.š., nekateri drugi papirusi opisujejo snov za pranje volne pred tkanjem.
Stari Grki in Rimljani so čislali osebno higieno, vendar za umivanje niso uporabljali mila pač pa različna olja in strgala. Milo, iz živalskih maščob in pepela, je bilo namenjeno pranju. V srednjem veku je milo v evropskem prostoru (skorajda) utonilo v pozabo.
V nasprotju s tem so v 7. stoletju našega štetja v arabskem svetu v mestu Aleppo, ki je v današnji Siriji, iznašli postopek za izdelovanje trdega mila iz rastlinskih olj in luga. “Sodoben” postopek izdelovanja mila je torej star že dobrih 1200 let in je arabski izum. Že od začetka 7. stoletja n.š. so milo izdelovali tudi v mestih Nablus, Kufa in Basra. Zaradi dodanih aromatričnih snovi so bila mila odišavljena.
S trgovskimi povezavami in predvsem s stiki v času križarskih vojn je znanje o izdelovanju mila iz arabskega sveta prodrlo v južno Evropo. V 12. stoletju je v mestih današnje Italije (Neapelj, Benetke, Bolognia, Genova in Savona po katerem je v milo v francoščini dobilo ime “savon”), Francije (Marsej) in Španije (Alicante, Malaga, Carthagene, Castille ) začela razvijati obrt izdelovanja mil. Iz manufaktur so se po napredku strojev in odkritjem kemijskih postopkov za industrijsko proizvodnjo sode ter luga razvile tovarne za izdelavo mil. Na osnovi tega razvoja ter ozaveščanja o povezavi med higieno in zdravjem je milo proti koncu 19. stoletja iz nekdanjega luksuznega blaga postalo del široke potrošnje. 1879 so pri Procter & Gamble proizvedli eno prvih mil namenjeno prvenstveno osebni higieni. 1970 se je na trgu pojavilo prvo tekoče milo za umivanje rok.
V 20. stoletju so industrijski izdelovalci nadomestili naravne sestavine mil s cenejšimi kemičnimi proizvodi ter tako namesto “mila” pričeli izdelovati “detergente”. Industrijska mila vsebujejo naftne derivate, umetna barvila in dišave, konzervanse ter druge additive, ki lahko problematično in občutljivo kožo dražijo ali celo povzročajo alergične reakcije. Uporabniki se čedalje bolj zavedajo prednosti doma narejenih mil iz naravnih in kakovostnih sestavin ter njihovega blagodejnega vpliva na kožo in zdravje.
